Ko se selimo

Heuersdorf na Saškem je kraj, ki kmalu ne bo več obstajal. Na njegovem mestu bo rudnik rjavega premoga, prebivalci se bodo preselili v druge kraje. Podjetje Mibrag se je zavezalo, da bo elektrarno Lippendorf 40 let oskrbovalo z 10 milijoni tonami rjavega premoga. 50 milijonov rjavega premoga v zemlji pod Heuresdorfom je pomemben del tega projekta. V časih vedno večjih energetskih potreb in višanja cen nafte je tudi rjavi premog še kako pomemben. Kakor trdi vodja poslov podjetja Mibrag Heiner Krieg, bi zaustavitev elektrarn, ki uporabljajo rjavi premog pomenila 25% manj elektrike, nekaj kar je skoraj nemogoče nadomestiti na krajši ali celo srednji rok.

Zadnji prebivalci kraja bodo odšli naslednje leto. Upirali so se, a jim ni uspelo, ustavno sodišče Saške je potrdilo zakon deželne vlade, ki je omogočilo izkoriščanje v korist premogovnika. Le 60 od 320-tih jih je še na svojih domovih, ki jih bodo podrli najpozneje do leta 2010. Njihova nova stanovanja in hiše se že gradijo drugje. Še preden bodo prišli delovni stroji, bodo svoje delo opravili arheologi, potem bo kraj popolnoma spremenil podobo. Vprašujemo se lahko, če ga bodo nekdanji prebivalci sploh še spoznali, če bodo prišli na obisk, da bi videli kraj, kjer so preživeli mnoga leta.

Najbolj spektakularni del selitve celotnega kraja je bil prevoz cerkve v Borno, ki je bil zaključen v torek. Cerkev, ki je šele leta 1959 dobila ime po Emavsu, kraju iz Svetega Pisma, kamor sta namenjena dva Jezusova učenca po njegovem križanju, ima elemente romanike in sega v 12. stoletje in je s tem ena najstarejših v regiji. Raziskave so pokazale, da so njeni leseni deli stari natanko 750 let. Ta pretežno kamnita zgradba se je selila dvanajst kilometrov daleč, po cesti, ob kateri so podrli dvesto dreves in premaknili več ton zemlje. Tovor je prečkal dva železniška prehoda in dve reki. Po načrtu bi naj cerkeve 31. oktobra prispela na trg po imenu Lutherplatz; vsekakor primerno ime, glede na to, da bo konec poti ravno na ta zelo pomemben dan, ko je pred toliko leti Martin Luter na vrata zabil svojih 95 tez.

Cerkev ima z 14,5 metri dolžine, 9,7 metri širine in 19,6 metri višine 820 ton. Skupaj s posebnim transporterjem to znaša več kot 1000 ton, delo za nizozemsko podjetje Mammoet-Gruppe, ki je specializirano prav za takšne podvige.

Prejšnji ponedeljek se je potovanje cerkve (transport v vrednosti treh milijonov eurov bo plačalo podjetje Mibrag) začelo z dvigom s pomočjo 12 hidravličnih dvigalk. Cerkev je bila dvignjena 1,5 metra in je končala na posebnem računalniško vodenem transporterju. Pot je nadaljevala naslednji dan, do te nedelje je en dan prej kot načrtovano v operaciji za katero so prevoznikom pri železnici dovolili 7 ur, prešla železniški prehod Deutzen, v ponedeljek pa še železniški prehod Neukieritzsch in reko Pleiße, v torek pa je končala tam, kamor je bila namenjena.

Na Luthrovem trgu je bil že v nedeljo položen temeljen kamen za cerkev in duhovnica Claudia Wolf je prebrala okrožnico, ki bi naj zanamcem poročala o selitvi cerkvi. Zraven okrožnice je v metalno škatlo, ki so jo vgradili v temelj cerkve, našel pot tudi vikend izvod časopisa Leipziger Volkszeitung.

V desetletjih pridobivanja rjavega premoga je sicer v regiji izginilo že 66 krajev, 20000 ljudi je bilo preseljenih.

vir: Lepziger Volkszeitung
Frankfurter Allgemaine Zeitung